PREDSTAVITEV
|
MARIJA MARĐONOVIĆ |
Katalog 15.FSF |
FSF - ogledalo slovenskega filma
Festival slovenskega filma je praznik vseh, ki jim je slovenski film zapisan v srcu, in zagotovo eden pomembnejših dogodkov za slovensko kulturo. Že petnajstič po vrsti daje slovenskim filmskim ustvarjalcem možnost, da predstavijo svoje filme tako strokovni javnosti in medijem kot tudi gledalcem. In letos imajo ponovno kaj pokazati! Filmska bera je, kljub turbulentnim časom, ki so še posebej nenaklonjeni prav kulturi, izjemna. Eden od ciljev festivala je tudi odkrivanje novih talentov. Ponuja jim možnost, da se predstavijo poleg že uveljavljenih imen, kar pomeni še obsežnejši in pestrejši program. Zato je bila odločitev, da se festivalsko dogajanje s treh podaljša na štiri dni, nujna in edina smiselna.
Sveže ideje in nove smernice, ki so postavljene na temeljih tradicije, so gibalo razvoja, in film ni izjema. Zato mora biti festival tudi čas, ko se ustavimo in pogledamo prehojeno pot ter se obenem zazremo v prihodnost. Tja, kjer se klasični 35-mm filmski projektor umika in prepušča mesto digitalnemu. Digitalizacija ni več samo vprašanje časa, trenutek zanjo je že prišel. FSF je skupaj s slovenskim filmom že zakorakal v to prihodnost. Letos bodo filmi prvič predvajani z digitalnega projektorja, ki zagotavlja digitalno prikazovanje na formatih najvišjega standarda.
Festival pa ni namenjen samo tej ali oni strokovni javnosti, ampak želi slovenski film tudi čim bolj približati gledalcem. Zato z velikim zadovoljstvom najavljam odločitev nacionalne televizije, da letošnjo sklepno prireditev s podelitvijo slovenskih oskarjev, nagrad vesna in nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo, neposredno prenaša na prvem programu TV Slovenija. Naslednja novost je povezana z obiskovalci. V želji, da bi si filmske projekcije ogledali prav vsi filmoljubi, bodo predvajane tudi v prostornejšem Amfiteatru.
Kot vsak dogodek, ki želi postati tradicionalen in prepoznaven najširši javnosti, tudi festival slovenskega filma potrebuje kontinuiteto, in sicer tako na programski kot organizacijski ravni, seveda z roko v roki s kakovostjo. Kontinuiteto, ki je potrebna, da festival še bolj navduši okolje, v katerem se odvija. Slednje Festivalu slovenskega filma ob gostoljubju Občine Piran in podpori njenega župana vse bolj uspeva. Občani Pirana, ki v času festivala dihajo s slovenskim filmom, si lahko projekcije ogledajo brezplačno.
Na koncu vabim vse, ki vas slovenski film navdušuje, da se nam pridružite v Portorožu na filmskem prazniku in se v sproščenem in ustvarjalnem vzdušju poklonite slovenskemu filmu ter vsem njegovim ustvarjalcem.
JELKA STERGEL,
programska direktorica 15. festivala slovenskega filma
Selekcija kot naravna izbira, če ne bi bilo slišati pretenciozno, poslanstvo, ki zavezuje k načelnosti in zvestobi lastnemu razumevanja filma.
Selekcija kot odločitve o izbiri v času in prostoru; kot poskus opozoriti na naivnost in neprimernost delitve filmov na umetniške in komercialne.
Selekcija kot iskanje ravnotežja med pravilniškimi in pogodbenimi obveznostmi institucij ter producentov in med lastnimi estetskimi merili ter etičnimi načeli.
Za slovensko javno mnenje o filmu je morda najbolj značilno ukoreninjeno razlikovanje med filmom kot umetnostjo in filmom kot žanrsko hollywoodsko industrijo zabave. V tridesetih letih se je spremenila samo terminologija, bistvo razumevanja ostaja. Zdaj se razlikovanje imenuje konflikt med avtorsko avdiovizualno kreacijo in klišejsko studijsko produkcijo. Osnovna zmota tovrstnega razumevanja je pravzaprav posledica predsodka, ki bi moral biti povsod že zdavnaj zgodovina, da film pravzaprav ne more biti umetnost, enakovredna glasbi, literaturi ali gledališču. Nekaj tovrstne arhaičnosti izkazuje tudi mesto, ki ga zavzema kinematografija v slovenski kulturi; ne glede na to, kdo prevzame njeno vodenje, se filmsko področje s svojo krhko osrednjo institucijo, ki je po stalnih zakonodajnih faceliftingih ostala v prislini adolescenci, izkaže za najbolj hvaležni šibki člen verige kulturnih ustanov. Kinematografija je člen, ki je vedno med zadnjimi po višini proračunskih izdatkov, in prvi, ko je treba v imenu varčevalnih ukrepov zarezati globlje.
Toda vrnimo se k vsebini našega početja. Če se film razume kot področje, ki je lahko samo pogojno umetnost, nas to privede do nevarnega zavračanja vsega, kar spominja na žanrsko produkcijo, predvsem klasične strukture naracije in osnovnih principov dramaturgije kot garancije za avtorsko izvirnost. Tovrstni pristop pa običajno tvega nezmožnost komunikacije z gledalcem in nekonsistentnost filmskega dogajanja. Vse prevečkrat se zanemarja tudi relevantnost oziroma aktualnost filmske tematike, kar so bistvene vrednote filmskega dela, ki sem jih pri selekcijskem delu prvenstveno iskala.
Filme z vsemi avtorskimi prispevki v njih (od režije, scenarija, fotografije, igre) sem pregledovala in ocenjevala po naslednjih merilih:
- zmožnost komunikacije z gledalcem
- konsistentnost grajenja filmske zgodbe, filmskega dogajanja in karakterjev
- relevantnost filmske tematike in prepričljivost filmskih likov ali v dokumentarnih filmih prepričljivost in zanimivost nastopajočih
- raziskanost predmeta dogajanja v igranem kot podajanja v dokumentarnem filmu
- aktualnost in univerzalnost filmske tematike.
Bistveno pri vseh teh merilih pa je, da sem vsakega uporabila v povezavi z vedenjem o produkcijskih pogojih oziroma naravi produkcije posameznega filma. Dober primer so, na primer, študijski filmi, ki se snemajo v zelo različnih produkcijskih okoliščinah: eni s podporo primernih javnih sredstev in profesionalnih avtorjev, drugi prepuščeni šolskim proračunom in z absolutno študentsko zasedbo. Seveda je izdelek kakovostno na povsem drugi ravni, če v njem s študenti sodelujejo izkušeni in izobraženi kadri.
Podobno velja za igrane celovečerne filme; pri pregledu in ocenjevanju sem upoštevala produkcijske značilnosti, višino proračuna, izkušenost in neodvisnost producenta.
Zato sem v progam uvrstila tudi precej okorno strukturirane filme z amaterskimi igralci, ki pa jim je vendarle uspelo povedati neko aktualno zgodbo, ki ji bo gledalec z zanimanjem sledil, čeprav pri tem morda ne bo deležen estetskih presežkov. Zmožnost komunikacije z gledalcem je zame predkriterij ali temeljni kriterij, na katerega se navezujejo druga navedena merila, in ga pravzaprav podrobneje opredelijo. Razložijo, do katere mere in v katerih točkah je avtorjem uspelo vzpostaviti dialog z gledalcem.
Ob izredno obsežnem in kakovostnem naboru dokumentarnih filmov je treba pojasniti, da sem upoštevala avtorski pristop k izbrani tematiki, nič manj pa njeno raziskanost: izčrpnost v podajanju slikovnega in drugega materiala. Žal smo se morali odreči nekaterim izredno zanimivim in temeljito pripravljenim, kakovostno posnetim in informativno bogatim dokumentarnim TV- filmom, zaradi tematsko morda šibkejših, pa zato avtorsko izvirnejših in pogumnejših dokumentarcev.
Kot vsak odgovoren selektor sem se trudila zajeziti lastno nagnjenost k spoštovanju »pripovedovalcev zgodb« v razmerju do nenarativnih eksperimentalnih ali emocionalnih filmov atmosfere, ki so značilni za našo nacionalno produkcijo. Vse ostalo je kompromis s pravili igre, ki so zapisani v internih aktih festivala.