Nagrade 29. FSF

Vesna za najboljšo režijo

Darko Štante

za film Izgubljeni sin

Življenje Andreja, protagonista filma Izgubljeni sin, postopoma, a neizogibno razpada, medtem ko se sooča s temno družinsko preteklostjo, ki je zakopana tik pod površjem. Režiser gledalca spretno povleče v enako uničujočo spiralo. Izgubljeni sin ponuja pristen prikaz moškega sveta, v katerem se zlorabe upravičujejo v imenu ljubezni, nerazrešene travme iz otroštva pa se prenašajo iz generacije v generacijo. Gledalca pušča z odprtim vprašanjem: kako prekiniti ta začarani krog?

Vesna za najboljši scenarij

Luka Marčetić

za film Dekle noči

Samosvoja romantična zgodba, kakršne v slovenskem filmu še nismo videli – z izrazitim avtorskim slogom, nenavadnimi junaki in suhim, absurdnim humorjem, ki presega pričakovane žanrske okvire.

Vesna za najboljšo glavno žensko vlogo

Anuša Kodelja za vlogo Maruše

v filmu Vse, kar je narobe s tabo

Žalovanje, samodestrukcija, osamljenost, zapostavljenost, radost, jeza in upor – to je le nekaj stanj, skozi katera se prebija glavna junakinja. Vsa so upodobljena z izjemno prepričljivostjo in čustveno širino, v kompleksnem, ranljivem in neukrotljivem liku, ki gledalca ne pusti ravnodušnega.

Vesna za najboljšo glavno moško vlogo

Gregor Baković za vlogo Baka

v filmu Hotel Alkohol

Gregor Baković v vlogi Baka – Petra na svojem obrazu preigra razpoloženja, transe in agonije, pa tudi duhovitosti odvisnika od alkohola. Z drobnimi izrazi in gestami prepričljivo prikazuje, kako odvisnost od alkohola zaznamuje njegovo vedenje in odnose z okolico ter bližnjimi, ob tem pa ustvari večplasten lik človeka, ki bi lahko bil marsikaj, če mu življenja ne bi usmerjal alkohol.

Vesna za najboljšo stransko žensko vlogo

Klara Kuk za vlogo Alje

v filmu Vse, kar je narobe s tabo

Alja je osamljeno mlado dekle, ki svojo potrebo po ljubezni kanalizira na patološki način. Klara Kuk gradi niansiran in kompleksen lik, z lahkoto menja igralske registre, preskakuje iz eksplozivne ekscesnosti v patološko stisko in je enakovreden drugi del močne igralske osi, ki nosi film Vse, kar je narobe s tabo.

Vesna za najboljšo stransko moško vlogo

Matej Puc za vlogo Stanka

v filmu Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo

V vesolju, kjer se prepletata svetova mrtvih in živih, kjer realnost ni objektivna kategorija, je njegov lik preklet, ker živi trdno utemeljen v realnosti. Matej Puc v kratkem času na platnu ustvari presenetljiv lik očeta, ki prekipeva od energije in se zlomi pod pritiskom notranje dvojnosti, s čimer ustvari grozljiv kontrast eteričnim junakinjam filma.

Vesna za najboljšo fotografijo

Lev Predan Kowarski

za film Dekle noči

Posneti Ljubljano tako, da deluje kot katerokoli mesto, in ustvariti celovečerni film, ki se skoraj v celoti odvija ponoči, zahteva izjemen občutek za svetlobo, prostor in atmosfero. Fotografiji uspe vse vizualne elemente povezati v trmasto konsistenten slog, ki filmu daje prepoznavno identiteto in dosledno gradi njegov svet.

Vesna za najboljšo izvirno glasbo

Alenja Pivko Kneževič in Simon Penšek

za film Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo

Alenja Pivko Kneževič in Simon Penšek sta filmu Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo s svojo avtorsko glasbo na videz neopazno, a odločilno dodala dimenzijo magičnosti in nadnaravnosti. V poseben glasbeni slog sta vključila izrazite vokalne in ambientalne motive, ki jih gledalec odnese s seboj iz kinodvorane.

Vesna za najboljšo montažo

Špela Murenc Škulj

za film Dekle noči

Dekle noči je film brezhibnega ritma, v katerem natančna menjava kadrov ustvarja humor, gradi odnose in stopnjuje napetost. V filmu zelo zadržanega igralskega izraza in stroge, formalistične režije je prav montažerski prispevek ključen, da stilizirani svet prepričljivo zadiha in zaživi.

Vesna za najboljšo scenografijo

Miha Knific

za film Izgubljeni sin

Miha Knific je v filmu Izgubljeni sin, v katerem se menjajo številna prizorišča, dosledno oblikoval raznolike prostore, od prijaznih stanovanj do domov, v katerih se dogajajo tragedije. Zgradil je zahtevne interierje in eksterierje ter ustvaril prepričjiv in presunjiv prostor, v katerem se navidez nevtralni svetovi povezujejo s svetom kriminala.

Vesna za najboljšo kostumografijo

Mateja Fajt

za film Skejtanje ni za punce

Film Skejtanje ni za punce nazorno prikazuje položaj mladih deklet in žensk v konzervativni romski skupnosti. Oblačila so izraz emancipacije oziroma popuščanja pod pritiskom mizogine tradicije. Kostumi Mateje Fajt osvobajajo ali utesnjujejo like, ki jih nosijo, in dodajo ključen prispevek k zgodbi filma.

Vesna za najboljšo masko

Mojca Gorogranc Petrushevska

za film Poslednja klofuta

Ustvarjanje naravno pordele, od mraza razdražene kože zahteva premišljenost, natančnost in izjemno pozornost do detajlov. Prav doslednost in skrb za kontinuiteto omogočata, da maska skozi celotno snemanje ohranja verodostojnost in podpira zimsko atmosfero.

Vesna za najboljši zvok

Samo Jurca

za film Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo

Samo Jurca je v filmu Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo ustvaril kompleksno zvočno podobo filma, v kateri z izjemnim občutkom gradi, prepleta in sestavlja zvoke: šume narave, izrazito avtorsko glasbo, zvok drobnih kretenj in korakov… Zvočna podoba filma pomensko poudari izpostavljene prizore, se imenitno poveže z vizualno podobo filma in ga prestavi v novo dimenzijo.

Vesna za najboljšo manjšinsko koprodukcijo

Kar je treba storiti

Režija: Srđan Kovačević

Slovenska koproducentka: Viva Videnović (URGH!)

Dokumentarni film Kar je treba storiti Srđana Kovačevića spremlja delo ekipe treh svetovalcev in množico njihovih strank, ki so jim dnevno kršene delavske pravice. Natančno, a z mnogimi iskrami humorja, pokaže globoke nepravilnosti v družbi in tudi sistemske uspehe Delavske svetovalnice. Film je slika tistega dela slovenske družbe, ki ga premalo poznamo ali ga celo ne želimo poznati.

Vesna za posebne dosežke

Belo se pere na devetdeset

Režija: Marko Naberšnik

Produkcija: Aleš Pavlin, Andrej Štritof (Perfo)

Izjemen obisk v kinodvoranah je rezultat sposobnosti ustvariti film, ki ga občinstvo težko pričakuje in si ga želi ogledati na velikem platnu. Za takšen uspeh so poleg samega filma ključni tudi premišljena promocija, jasno pozicioniranje in izjemen občutek za to, kako občinstvu približati tako zahtevno tematiko. Vesna za posebne dosežke za izjemen obisk v kinematografih.

Vesna za najboljši dokumentarni film

Ples življenja

režija: Siniša Gačić

Spomenik ljubezni, dostojanstvu in pravici do razpolaganja z lastnim življenjem, ki ga odlikuje izjemno tankočuten režijski pristop. Film, ki hkrati boža in reže.

Vesna za najboljši kratki igrani film

Hiška

režija: Nika Jurman

: Krik generacije, ki se med žongliranjem z žlahtnimi stereotipi slovenske družbe bori za svoj prostor pod soncem.

Vesna za najboljši animirani film

Kozmonavti

režija: Leo Černic

Erupcija izvirne galaktične dekadence, ki v vakuumu kozmosa išče kisik ljubezni.

Vesna za najboljše eksperimentalno AV delo (eksperimentalni film)

Deveti vrh

režija: Gregor Kocjančič

Oda monumentalni lepoti in leposlovju slovenskih vrhov.

Vesna za najboljši študijski film

Naši zidovi

režija: Živa Divjak

produkcija: FAMU (CZ)

Poema o ljubezni in odgovornosti, ki prepriča s suverenim, minimalističnim vizualnim pristopom.

Vesna za posebne dosežke

Vse, kar sem kadarkoli želela slišati

režija: Ema Paš

Študijski film, ki nas spomni, da so tudi smisel za humor, razigranosti in kršenje pravil del odraščanja v študijskem procesu.

Vesna za najboljši film po izboru občinstva

Kauniaro – Pleši za ljubezen ali ubij in umri

režija: Tomo Križnar, Bojana Pivk Križnar, Maja Weiss

Povprečna ocena: 4,91

DRUGE NAGRADE

Nagrada AKMS

za izbrani celovečerni film

Žirija: Sara Badreddine, Erik Toth, Vesna Telič Kovač

Sence tišine

režija: Darko Sintič in Jure Kreft

Celovečerni dokumentarni film Darka Sintiča in Jureta Krefta z izbranimi sogovorniki – zamejci in predmejci, ki se še vedno sprašujejo »kdo sem?«, glasno osvetli skozi generacije utišane in zamolčane osebne zgodbe, ki jih je na zahodni meji vklesalo 20. stoletje in nam še vedno odzvanjajo. Dokumentarec ni le kronika preteklosti. Sence tišine se ne ozirajo nazaj, da bi tehtali krivdo, zmanjševali odgovornost ali izravnavali zgodovinske račune. Film nas glasno poziva k poslušanju tudi tistega drugega, paralelnega nacionalnega spomina – boleče zgodbe soseda, ki je bil prav tako potisnjen v senco, v drugorazrednost, v tišino. Film, ki mu poseben ritem dodajata glasba in animacija zgodovinskih dogodkov, pogumno spodbuja k refleksiji o vplivu travmatičnih izkušenj na posameznika in družbo, predvsem pa humanistično kliče k brezmejni strpnosti, sobivanju in miru na vseh straneh meja. Je prošnja in opomin, ki gradi most in ne zidu.

Nagrada Društva slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI

za najboljši slovenski celovečerni filmi v tekmovalnem programu

Žirija: Ana Jurc, Matjaž Zorec, Majda Širca

Dekle noči

režija: Luka Marčetić

Dekle noči je film, ki v slovenski prostor vnaša kreativno svežino, rigoroznost in brezkompromisno avtorsko stališče. Luka Marčetić gledalca preseneti s tvegano filmsko govorico, ki z do skrajnosti stilizirano poetiko vsakdanjosti dekonstruira žanrske zmožnosti in osnovne predpostavke imaginarija v slovenskem filmu. Z doslednim vztrajanjem pri melanholičnem absurdu eksistence subvertira ustaljene pripovedne konvencije in nas s toplo-hladnimi prijemi skandinavskega asketizma potisne v svet, s katerim se naenkrat ne znamo več soočati. Dekle noči s svojo redko videno doslednostjo v tonu in energiji odpira novo polje razmisleka v slovenskem žanrskem filmu.