delavnica

Ostrenje pogleda – filmskokritiška delavnica

KRITIKE

 
 
 


 

»Nis’m je dobila, OK?!«
 
Plavanje, Katarina Rešek, 2014
 
Ajda Zupan
 
Kratki film Plavanje domišljeno prikazuje temo, o kateri se ne govori pogosto. Glavna junakinja Sanela se sooči s prvo menstruacijo, ki v muslimanski kulturi prinese določene omejitve.
Sprva rdeče madeže prikriva. Stiska, ki jo doživlja, je zelo močna. Razdeljena je med plavanjem in svojo družino, ki rigidno sledi verskim načelom in tako nasprotuje udeležbi plavalnega tekmovanja.
Sanela se odmika v sanje, v katerih moderna in sproščena dekleta v burkah rolkajo. V zadnjem (sanjskem) prizoru se dekletom pridruži na rolki. Na ustih se ji zariše nasmeh.
 


 
Plavanje v burkiniju
Plavanje, Katarina Rešek, 2014
 
Domen Lušin
 
Zadnje čase je odraščanje ena izmed najbolj obravnavanih tem v filmu. Zdi se, da najstniški problemi predstavljajo središče vesolja in vse se vrti okoli njih. Tako skorajda vsak film izpostavlja vsaj eno mladostniško tegobo.
Film Plavanje ni nič drugačen, saj se osredotoča na sam prestop dekleta v žensko. Sanela je na pragu pubertete, prikazana je kot nesigurna, zaskrbljena, ne nazadnje pa tudi predrzna. Svoji materi ne upa povedati za svoje težave, ki jih prinese odraščanje, in ne ve, ali naj odneha s svojo strastjo – plavanjem. Predrznost se odraža v ugovorih materi, ponarejanju podpisov.
Film odlično poveže tematiko odraščanja z vero in tako prikaže najstništvo s svežega zornega kota. Glavna junakinja je postavljena na razpotje – ali naj upošteva načela, ki jih nalaga muslimanska vera, ali naj dela tisto, kar si želi in se požvižga na vsa pravila. Če se mora dekle oblačiti v posebna oblačila, je lahko hitro izločena iz družbe. S plavanjem se ne more več ukvarjati in posledično izgubi stik s prijatelji.
V filmu je prisotno hrepenenje po družbi, v katero bi se vključila, ko si zamišljala svoje perfektne prijateljice. S počasnimi posnetki in nenavadnimi zvočnimi oz. glasbenimi efekti v nekaterih prizorih avtorica poudari Sanelino hrepenenje, v prizoru, v katerem junakinja pleše – užitek … zdi se, da film kliče k temu, da vztrajamo pri tistem, kar radi počnemo.
 


 
Čarobna Tea
Tea, Hanna A. W. Slak, 2007
 
Lovro Smrekar
 
Film je čaroben, ni osladen, na nevsiljiv način se odvija skozi oči dečka Martina. Ta živi z družino na robu gozda – njegovega edinega in najboljšega prijatelja. Deček ima mirno življenje, z dedom se potikata po gozdu in ded, ki je nekakšna misteriozna, napol puščavniška figura, mu razodeva skrivnosti gozda. Čez cel film (ded) postavlja vprašanje: »Kaj je še bolj pomembno kot drevo?«
Idila mirnega življenja se pretrga, ko si Martin pod svojim kostanjem (drevesom prijateljstva) zaželi človeškega prijatelja. Želja se mu uresniči, ko pride bošnjaška begunka s svojo hčerko Teo, s čimer film tudi danes deluje aktualno. Vajeni sta mestnega življenja in se v življenje v naravi nikakor ne moreta vključiti. Tea in Martin sta neprestano v konfliktu in Martin se Tee s sovaščani odloči znebiti.
Preprosto življenje dokončno spremeni prihod delavcev, ki so pripravljeni, da podrejo gozd za avtocesto. Kar Teo in Martina prisili, da se prilagodita, sprejmeta razlike in pozabita na prepire.
Prične se boj med preprostimi ljudmi, ki se borijo za ohranjanje naravne lepote in »vojaki«, ki zagovarjajo napredek. Pri tem boju Martin spozna skrivnost minljivosti in ponovne vrnitve, skrivnost reinkernacije ter tega, kar je pomembnejše od gozda.
Film ni navadna naravovarstveno pridigarska propaganda, saj na nevsiljiv in predvsem na nemoralizirajoč način opozarja o skrbi za naravo in poudarja, da domišljija živi v srcih ljudi in da jo je treba negovati. Gozd je do vdora delavcev Martinova pravljična dežela, ki jo je včasih treba zaščititi na prizemljen način.
 


 
Plavanje ali prvi skok v puberteto
Plavanje, Katarina Rešek, 2014
 
Lovro Smrekar
 
Plavanje se na prvi pogled zdi čisto konvencionalen film. Če si predstavljamo, da je Zora planeta opic (The Dawn of the Planet of the Apes, 2014) tipičen znanstveno-fantastični blokbuster, bi lahko rekli, da je Plavanje tipičen študijski film. A ker Zora planeta opic spričo dandanašnjih blokbasterjev precej nad običajnim nivojem, tudi Plavanje ni običajen film. Gre za neko specifiko, da film ne izstopa posebej, a v nekaterih primerih lahko prav to naredi film zanimiv, dovzeten za širšo publiko, a hkrati ne preveč populističen. Če je težava sodobnih znanstvenih fantastik, da je prisotno nesmiselno nasilje, in temeljijo na poraznih scenarijih, je tisto, kar študijske filme naredi težje gledljive, to, da si prizadevajo eksperimentirati, uporabljajo preveč sunkovite ali počasne premike kamere.
Plavanje domiselno poveže oz. problematizira prepad med islamsko in zahodnjaško (»slovensko«) kulturo. Film nas popelje v glavo pubertetnice, enkrat rožnato in idilično, spet drugič tragično in obupno. Glavna protagonistka Sanela je dekle v cvetu odraščanja, razpeto med različnimi kulturami in prostori, v katerih živi in v katera se poskuša socializirati.
 


 
Neizpolnjena želja
Plavanje, Katarina Rešek, 2014
 
Katarina Aneja Cvetko
 
Šport je za veliko deklet nekaj samoumevnega in sploh se ne zavedajo, kakšno prednost imajo. To je spoznala tudi 12-letna Sanela, katere strast je plavanje. Ni si predstavljala, da ji bo ravno pred šolskim tekmovanjem telo prekrižalo načrte – prvič je namreč dobila menstruacijo. Za večino žensk je slednje skorajada nekaj običajnega, a ne zanjo. Ker je muslimanske veroizpovedi, se s tem dogodkom začne drugačno življenje, ki ga najprej noče sprejeti in ga zato poskuša zatajiti. Zelo močno se želi udeležiti tekmovanja, za kar pa potrebuje podpis staršev.
Želja je tako močna, da se celo odloči ponarediti podpis, saj mati, ki se rigorozno ravna po načelih, ki jih narekuje muslimanska religija, sprva ne želi ugoditi njeni želji. Po telefonskem pogovoru z očetom se le odloči, da se Sanela lahko udeleži tekmovanja pod pogojem, da namesto kopalk nosi burkimi – v skladu z muslimansko vero.
Tako je razdvojena: ali upoštevati načela svoje religije ali nadaljevati s plavanjem, kar si tudi želi. Film premišljeno obravnava in prikaže težave mladoletnice, ki pride do spoznanja, da lahko iz, čeprav na začetku brezizhodne situacije, da vse ni tako črno. Uspe ji do neke mere upoštevati zapovedi svoje religije, pri čemer ne pozabi na svoje želje.
 


 
Religija: über alles
Plavanje, Katarina Rešek, 2014
 
Izidor Čok
 
Prepojen burkini tone na dno bazena … V njem je ujeta mlada muslimanska vernica. Religija ponovno slavi.
 
Plavanje, študentski film novo pečene filmske ustvarjalke Katarine Rešek, med sličicami opozarja na absurd nenehnega zakrivanja telesa pri vernikih nežnejšega spola. Kar je za nas absurd, je za njih običaj oziroma dolžnost. Zadnje čase zelo aktualna tematika je prikazana skozi oči ateista ali pripadnika Islamu nasprotne vere. Film izpostavlja tudi dogodek, s katerim deklica postane »prava ženska«, s čimer je primorana sprejeti določila vere. Zelo posrečena izbira glavnega lika Sanele in njene prijateljice poživi filmsko vzdušje, medtem ko nekoliko neposrečena izbira matere film zasenči. Treba je upoštevati, da gre navsezadnje za študijski film in avtorico, ki svojo filmsko kariero šele začenja.
Počasni posnetki deklet na rolkah, oblečenih v burke, so nekoliko nerazumljivi. Razlog za to je najbrž pleonazem. Filmska slika je že sama po sebi simbol in če temu dodamo še nek družbeni simbol (v tem primeru burko) ter vse skupaj nadgradimo še s tehniko počasnega posnetka, pride do prenasičenosti filmskih elementov in tako se zakrije pomen oziroma sam namen kadra. Hkrati pa gre tukaj za dekleta na rolkah, medtem ko skozi celotni film spremljamo mlado plavalko. Preobilje pomenov torej botruje k nerazumevanju določenih sekvenc znotraj filma.
Film morda načrtno poudari prizore, aktualne za naš prostor, saj je tukaj vedno več islamskih vernikov, kar je posledica migracijskega gibanja z Bližnjega vzhoda. Burke v bazenih, burke v morju, burke v savnah … Film je verjetno še najbolj efektivno sredstvo prikazovanja omenjenih prizorov na slovenskih tleh. Če bi film nastal pred desetimi leti, bi ga bilo moč označiti kot znanstveno fantastiko.
 


 
Dekle – plavanje = ženska ??
Plavanje, Katarina Rešek, 2015
 
Mak Tepšić
 
Kratki film Plavanje mladega upa slovenske režije Katarine Rešek popelje v osebni konflikt med mamo in njeno hčerko, glavno protagonistko, Sanelo. Konflikt ponazarja tudi trk islamske, za naša merila stroge, vere in zahodne kulture.
Film obravnava tematiko malce klišejsko, saj predstavi Sanelo, nadebudno plavalko, ki se znajde v primežu prej omenjene dileme, ko se sooči prvo menstruacijo. V Islamu slednje pomeni veliko prelomnico v življenju dekleta, morda pa je ta še večja za Sanelo, ki bo morala zaradi nje prekiniti s plavanjem. To seveda najstnico Sanelo, zaljubljeno v plavanje, močno, seveda pa tudi ne neupravičeno. Njeno stisko doživljamo skozi njene oči, skozi, film pa razgrne tudi perspektivo zelo verne mame. Nizanje kadrov odraža dinamičnost sporov, a žal ta izgubi intenziteto z nepristno igro Saneline mame.
Zaradi na inovativen način obravnavane tematike – trka dveh kultur oz. ver, predstavljene skozi odraščanje dekleta, film odpre nov pogled na Islam in težave, s katerimi se najstniki, kot je Sanela, soočajo. Avtorica uspe pričarati vzdušje razpetosti, v kakršnem živi Sanela, in skozi njene sanje (skupina mladih sproščenih muslimank na skejtih) približa in domišljeno predstavi ravno to vrzel. Odličen primer slednjega odraža prizor, v katerem Sanela na bazenu sedi oblečena v burkini, medtem ko so drugi v kopalkah.
Ali »postati« ženska pomeni tudi odpovedati se vsemu, kar si imela rada kot dekle? Sanelin primer zagotovo ni edini te vrste. Film odpre drugačen pogled na tovrstno situacijo skozi precej nenavadno zgodbo, kar je njegova ključna odlika.
 


 
Zgubljena riba, ki zna plavati
Plavanje, Katarina Rešek, 2014
 
Jan Krevatin
 
Umetnost je povedati zgodbo v kratkem filmu. Mladi režiserki Katarini Rešek je to v Plavanju uspelo.
Film obravnava kompleksno temo, običajnim ljudem precej tujo. Prva menstruacija – nekaj, kar je navadno obravnavano le kot del biološkega razvoja našega telesa, pomeni v muslimanski veri mejno prelomnico v ženskem življenju. Zaradi mešanja kultur v zadnjem času se nekatere deklice postavljene pred dilemo, kako se obnašati, saj hkrati živijo v Evropskem svetu brez navad, ki pritičejo islamski kulturi. Ta razdvojenost je bila odlično prikazana s pogovori glavne junakinje z mamo, dekličinimi plavalnimi treningi in pogovori z njeno najboljšo prijateljico. A ne glede na razdvojenost si deklica uspe ustvariti svoj utopični svet, predstavljen na humoren način, ki le potrjuje edinstveno režijo in montažo.
Plavanje je žanrsko gledano drama, ki včasih daje občutek odvečne dramatičnosti s počasnimi posnetki.
Sama režiserka je tudi avtorica glasbe, ki podčrtava dekličino razdvojenost. Mešanje elektronske in tradicionalne islamske glasbe se odlično sklada s tem, da deklica živi v Evropi in jo tako privlači določen način življenja, medtem ko jo doma skušajo navaditi na tradicionalno muslimansko kulturo.
 


 
Skrivnostna ženska v 9′ 42” tišine
Poglej me, no #2, Davorin Marc, 2015
 
Ajda Zupan
 
Poglej me, no #2 je eden mnogih filmov avtorja Davorina Marca, ki z minimalizmom pokaže veliko in odpre določena vprašanja. Trenutno se avtor največ ukvarja z digitalno filmsko tehniko, medtem ko so bili njegovi začetki analogni.
Eksperimentalni film Poglej me, no #2 je prikaz skrivnostne ženske, o kateri ne vemo ničesar. Skozi film jo raziskujemo in vsak pogled nanjo je drugačen. Predstavljena je skušnjava in njena omama. Je premikajoča se zrnata fotografija ženske, ki terja pozornost.
Na koncu preseneti sekundni nejasni prizor moškega, ki kakor zbudi iz transa.
Vprašanji, kot sta »kdo je ona?« in »kdo je on?«, ostaneta odprti.
 


 
Potop med muslimane
Plavanje, Katarina Rešek, 2015
 
Bor Sitar
 
Film Plavanje, kratki študentski film režiserke Katarine Rešek, govori o prehodu muslimanske deklice iz otroštva v puberteto in o težavah, ki se ob tem pojavijo.
Prva menstruacija muslimanke, s katero se film začne, predstavlja za filmsko zgodbo izhodiščni problem deklice. Menstruacija namreč močno vpliva na njen vsakdan, saj stvari, ki se naši kulturi ne zdijo težavne, v tej drugi predstavljajo za deklico večje ovire. Tako skozi film dobimo vpogled v za nas strog islamski svet. Ko Sanela, glavni lik filma, s prvo menstruacijo postane »ženska«, bi se morala odreči več stvarem, ki jih je kot otrok lahko počela. Tak primer je tudi plavanje, ki je njena strast. Čeprav spoštuje svojo vero, vseeno hrepeni po določeni vrsti svobode, po tem, da bi lahko počela enake stvari kot njene sovrstnice.
Film za ta osnovni problem menstruacije, ki deluje kot metafora za nesvobodo, odgovori z nečim, kar se vsaj v tistem trenutku za Sanelo zdi kot utopija. Kar se nam zdi nekaj povsem običajnega in dosegljivega, so za Sanelo sanje: s svojimi muslimansko oblečenimi vrstnicami se rolka pa parku. Ta prizor v širšem kontekstu prikaže na razlike v dojemanju različnih kultur. Film pospremi primerna glasba, ki ob pravem trenutku opozori na pomemben prizor – na prehod iz realnosti v sanje. Žal film zaznamuje tudi šibka igra. V tem pogledu izstopa Sanelina mama, katere karakter in čustva so na platnu tako plitva in neizražena, da bi po koncu filma težko povedali o njej kaj več od tega, da je verna mama. Sicer močna zgodba zaradi tega malo zbledi.
 


 
Plavanje skozi družbo
Plavanje, Katarina Rešek, 2014
 
Gregor Benčina
 
Film Plavanje Katarine Rešek prikaže izsek iz življenja deklice Sanele, ki živi v muslimanski družini. Sanela dobi prvič menstruacijo, kar v njej sproži dvome, kako jo bo sprejela okolica, njeni prijatelji na plavanju in družina. Menstruacija predstavlja mejnik med deklico in bodočo žensko, med otroštvom in odraslostjo. Za Sanelo je to še veliko večji mejnik, saj ji vera narekuje drugačno obnašanje: od tega trenutka naprej mora nositi burko, tudi plavanje zanjo ni več sprejemljivo. Povrh tega se še spre s prijateljico, občuti osamljenost in sanjariti začne o tem, kako bi se lahko vklopila v drugačno, njej prijazno družbo. V sanjah vidimo Sanelo, ki je oblečena v barvita muslimanska oblačila in skejta skupaj z novimi prijateljicam. Prizor deluje kot sanje, saj se kader upočasni, v ozadju pa slišimo muslimansko glasbo.
Skejtanje velja za bolj moški šport – v tem smislu se Sanela kaže kot neodvisno. Te sanje so hkrati odmik od njene realnosti, saj se ji je nakopičilo ogromno težav. Ko dobi prijavnico za pomembnejše plavalno tekmovanje in ji starši ne dovolijo iti, se jim najprej upre in sama podpiše prijavnico. Ko pa ji mama naslednji dan pove, da vseeno lahko gre, se raje kakor da bi se pred njimi osramotila, odloči, da ne bo šla. Tako se mora na nek način Sanela ponovno naučiti plavati, in sicer plavati med odraslo družbo.
Plavanje je prikaz tega, s čimer se morajo soočiti deklice ob odraščanju. Pokaže, da je prehod v odraslost bolj radikalen za deklice kakor za dečke. Zato je film tudi težje razumljiv za moško populacijo, a vseeno na realističen način prikaže, kaj se dogaja z deklicami v času pubertete in ponudi možnost, da lahko to spoznamo na drugačen način kakor pri zdravstveni vzgoji v šoli.
 


 
Trenutek ujetosti, ki se lahko spreobrne v večnost
Jašek, Urban Zorko, 2015
 
Helena Šukljan
 
Današnji čas ni najbolj naklonjen mladim. Predvsem tistim, ki iščejo redno zaposlitev in želijo postati finančno neodvisni od svojih staršev. Med njimi je tudi veliko diplomantov, ki dneve, tedne, mesece ali celo leta iščejo primerno delovno mesto, s katerim bi si zagotovili svetlo prihodnost.
S to tematiko se srečamo v kratkem igranem filmu slovenskega scenarista in režiserja Urbana Zorka, Jašek. Dogajanje filma je postavljeno v jašek pred supermarketom Eurodil, v katerem se je po neznanih okoliščinah znašel Miha (Anže Zevnik), mlad diplomant, zaposlen v supermarketu. Ravno jašek je osrednji simbol filma. Mihova ujetost v njem odraža brezizhodno življenjsko situacijo. Tako kot v jašku se Miha tudi v trenutni službi počuti ujetega, saj si želi dela, ki bi ustrezalo njegovi izobrazbi.
Ob jašku se ustavljajo različni ljudje – športnik, starec, dekleti, šef, ki se z Miho zapletejo v krajše pogovore. Liki so karikirani do te mere, da jih lahko vidimo kot simbole za različne družbene skupine – ljudje, obsedeni z zdravim življenjem, kvazi intelektualci … Kljub temu da Miha sprva prosi za pomoč, mu nihče od mimoidočih ni pripravljen pomagati. Čez čas pa se zazdi, da Miha pravzaprav ne želi iz jaška, saj se ne potrudi dovolj, da bi zlezel ven. Je utesnjen, obupan in ujet. Ime supermarketa »Eurodil« deluje metaforično, saj se dandanes zdi, da Evropa »dila« svojo ideologijo med Evropejce.
Vse več mladih se je že in se še bo znašlo v takšnem ali drugačnem jašku. Miha si je sicer želel ven, vendar bi lahko storil še veliko več, da bi dvignil pokrov in zlezel ven, česar pa ne bi mogel doseči brez pomoči drugih. Tako film na metaforičen način aktualizira trenutno stanje mladega diplomanta.
 


 
Šok
Tujca, Vid Hajnšek, 2014
 
Katarina Aneja Cvetko
 
Kaj je tisto, kar zbliža ali oddalji človeka? Pogreb, izguba, žalovanje? Ali so to bližina in stiki?
Maj je sin, ki je utrpel veliko izgubo – umrla mu je mati. Nobene opore nima pri očetu, saj sta odtujena. Maja moti, da oče sploh ni žaloval za izgubo žene. Odloči se, da gre na skupinski protest. Oče, sicer politik, izve na televiziji. Sina spodi iz hiše skupaj z dediščino, ki mu pripada. Maj se ustali sredi gozda v prikolici. Čez nekaj časa ga najde oče in se vseli z njim, seveda z določenim razlogom – izgubil je službo. V času skupnega življenja se začne vzpostavljati nov odnos med njima. Ob kajenju džointa se Maj prvič razkrije očetu, pravzaprav se tudi prvič resno pogovarjata.
A takoj, ko oče dobi možnost vrnitve v staro življenje, jo izkoristi in sina brez pozdrava zapusti, kakor takrat, ko ga je spodil iz hiše. Na mizici pusti ob materini fotografiji svoj poročni prstan, s čimer sinu sporoči, naj ga pusti pri miru. Razburjeni Maj v reko odvrže predmeta, ki sta ga najbolj spominjala na očeta in mater. Zave se, da je izgubil oba, a hkrati čuti neko olajšanje.
 


 
Pusto veselje brezčasja
 
Ljubezen na strehi sveta, Jan Cvitkovič, 2015
 
Domen Lušin
 
V tem kratkem filmu se je režiser lotil nadvse zanimivih tem – ljubezni in starosti hkrati. Stara poročenca sta nekako odrezana od sveta. Postavljena sta v kočo na samem. Črno-bela tehnika, v kateri je film posnet, daje občutek starega, zanemarjenega. Vrsto let sta že skupaj, zato sta verjetno že malce naveličana drug drugega. Njuno razmerje deluje na trenutke komično. Redki pogovori tečejo o daljnih spominih, a kmalu jima zmanjka besed ali pa konča s prepirom. Zdi se, da se počutita prazna in si želita obuditi iskro od nekoč. Večinoma govorita v žalostnem in tudi nesramnem tonu, a to ne pomeni, da se ne ljubita več. Njuna strast je zagotovo že usahnila, ampak narazen ne bi dolgo zdržala. Vzajemno ljubezen si izkazujeta, ko si pomagata pri opravilih in zdravljenju manjših poškodb. Viktor si vsake toliko rad dodobra ogleda svojo ženo in njene posamezne dele telesa. Žena Ana pa se tudi kdaj pa kdaj zasmeje Viktorjevim šalam. Ključen prizor se odvije na koncu filma, v katerem avtor Jan Cvitković postavi par na tako rekoč streho sveta, s čimer ju povzdigne nad vse. Par se drži za roke z nasmehom na obrazu – obstajata le še ona dva in ne potrebujeta nikogar drugega.
 


 
A boš malo…
 
Tujca, Vid Hajnšek, 2014
 
Gregor Benčina
 
Film Tujca predstavi življenje mladeniča Maja po smrti njegove mame. Njegov odnos z očetom ni nikoli blestel, a med materinim pogrebom se je oče javil na telefon, s čimer ga je le še poslabšal. Maj je protestiral proti svojemu očetu, ki je politik, in zato ga je oče brezsrčno izselil. Maj ni vedel, kaj bi. Odloči se, da se bo v gozdu ukvarjal z gojenjem marihuane, s čimer se odmakne od okolja, v katerem se je počutil nesprejetega.
A nekoč se prikaže oče. Z Majem skupaj prižgeta džoint in se prvič pogovarjata o preteklosti. Naslednji dan oče odide brez pozdrava in Maju za spomin pusti mamin poročni prstan. Ta ga vrže v reko in na ta način simbolično preboli materino smrt mame, za razliko očeta, ki smrti žene sploh ni občutil.
 


 
Na koncu imava samo še drug drugega
 
Ljubezen na strehi sveta, Jan Cvitkovič, 2015
 
Ajda Zupan
 
Ljubezen na strehi sveta je kratki igrani film avtorja Jana Cvitkoviča.
Prikazuje starejši par, ki je skupaj preživel veliko. Igralca Marjana Brecelj (Ana) in Ivo Barišič (Viktor) se prebijata skozi prepire, smeh in ljubezen.
Film obravnava dolgotrajno ljubezen.
Par živi v skromni hišici z idiličnim rustikalnim pridihom. Kamera šele sčasoma pokaže širše okolje in razodene, kje pravzaprav živi. Hiško imata na nebotičniku sredi velikega mesta.
Bližnji posnetki in zaprti prostor ustvarjata intimno vzdušje. Ana in Viktor imata samo drug drugega in to spoštujeta.
Film se na humoren način dotakne strahu pred samoto in smrtjo. Je spoznanje o minljivosti in sprejetje le – te.
 


 
Ljubezen nad vsem
 
Ljubezen na strehi sveta, Jan Cvitkovič, 2015
 
Helena Šukljan
 
Filmu režiserja in scenarista Jana Cvitkoviča Ljubezen na strehi sveta prikazuje zgodbo starejšega para, ki živi v idilični, visokogorski hišici. V črno-beli tehniki predstavljeni dialogi in dejanja Ane (Marjana Brecelj) in Viktorja (Ivo Barišič) nakazujejo na to, da se je njuna ljubezen že zdavnaj spremenila v spoštovanje. S skoraj neopaznimi pogledi in besedami, ki si jih namenjata, to samo potrjujeta. Intimno vzdušje, ki je ustvarjeno z zaprtim prostorom in velikimi plani, še dodatno poudarja njun odnos.
Medtem ko se spominjata skupne preteklosti, ki ne vključuje samo lepih spominov, se spreta in polijeta z vročo vodo. Takoj po tem drug drugemu oskrbita opekline. Prav ta prizor odraža njuno medsebojno spoštovanje in »recept«, zaradi katerega sta po mnogih letih skupnega življenja nerazdružljiva. Opekline se čez čas zacelijo in popolnoma izginejo, tako kot izginejo vsa nesoglasja med zakoncema.
Film deluje na trenutke komično, saj se Ana in Viktor včasih pogovarjata kot mlad, zaljubljen par, ki ima pred seboj še vse življenje. Kljub letom se še vedno privlačita, kar je razvidno iz njunih iskrivih oči, a to drug pred drugim poskušata prikriti.
Sam konec filma prvič prikaže tudi okolico hiše. Ta idilična, visokogorska hišica je pravzaprav postavljena v veliko mesto, na streho stanovanjskega bloka, s čimer se zdi, da film postavlja ljubezen nad vse. Skupaj sta prišla do točke, kjer sta: pred svojo hišico z roko v roki sedita in uživata vsak trenutek.
 


 
Velika ljubezen v hišici
 
Ljubezen na strehi sveta, Jan Cvitkovič, 2015
 
Mak Tepšić
 
Eden izmed mnogih kvalitetnih filmov priznanega slovenskega režiserja Jana Cvitkoviča je tudi kratki film Ljubezen na strehi sveta. Film, posnet v črno-beli tehniki, poudari vzdušje neke starosti, predstavi starejši par, ki po dolgoletnem zakonu, preživlja svoje dneve v monotonem, skoraj melanholičnem vzdušju. Slednje poudarijo tudi dolgi kadri in statična kamera.
Ana in Viktor sta v hiški na vrhu nebotičnika oddaljena od sveta in civilizacije, njuni vsakdani pa so prežeti s spomini in komičnimi besednimi zapleti, ki ekspresno menjujejo ozračje filma.
Skozi menjavo vzdušja v filmu, se razkrivajo temelji njune zveze ki so trdni, a vendar tako krhki. Pogovor med parom, ki se zdi na začetku zelo miren in nedolžen, se tako zelo hitro zaplete v intenzivno partijo besed z obeh strani, skozi katero privrejo na dan stare zamere. Med pogovorom se melanholično vzdušje hitro zamenja z dosti bolj napetim.
Precej vsakdanja zgodba je prikazana odštekano, odpira nov pogled na svet »starčkov«, ki morda le niso tako nezanimivi, kot se zdijo na prvi pogled.
Zadnji kader se začne velikim planom para, nato se kamera oddaljuje in izriše verando njune hiške, na kateri sedita … kamera se še oddaljuje, dokler ne izriše nebotičnika, na vrhu katerega stoji njuna koliba. Ljubezen na strehi sveta.
 


 
Ljubezen na strehi modernega sveta
 
Ljubezen na strehi sveta, Jan Cvitkovič, 2015
 
Lovro Smrekar
 
Biti na vrhu ne pomeni tudi biti na vrhuncu. Ko si predaleč od tal, se začneš počasi oddaljevati od okolja, prostora in časa, v katerem živiš. Prav to je značilno za mnogo upokojenih, ostarelih parov, ki se z izgubljanjem v vsakodnevni rutini vse bolj oddaljujejo od tal in drug od drugega. Posledično se pričnejo nostalgično vračati spomini, ki z malo pozabljivosti kmalu postanejo jabolko nesmiselnega spora. Vsi nesmiselni spori predstavljajo nemoč v ujetosti v nekem tujem, novem prostoru. Če se privadiš, živiš, če ne pa do konca životariš na strehi, strehi modernega sveta.
Kot izviren način pristopa k tej tematiki je komičen pogled skozi staromodno (ali dolgočasno) sivo. Mož in žena v običajnem paru na strehi sveta se vsak ukvarja s svojo kratkočasno dejavnostjo. Mož popravlja uro, žena šiva perilo. Vmes si izmenjujeta kratke spomine, ki pa se jih še sama ne spominjata dobro. Ves film, ves sprehod skozi meglen spomin je posnet kot trenutek. Kot brezčasen trenutek, ki se raztegne na ves preostanek življenja. Življenja na strehi modernega sveta.
 


 
Črno-bela ljubezen v barvi
 
Ljubezen na strehi sveta, Jan Cvitković, 2015
 
Izidor Čok
 
Opis film v enem stavku bi se glasil – črno-bela ljubezen, polna barv. Kratki film Jana Cvitkoviča z miniaturno zgodbo preseneti z nenavadnim koncem, s katerim film zajame svoj naslov.
Nenehna trenja med Viktorjem in Ano sicer povzročijo konflikt, ki ga je moč razumeti kot vrh zgodbe, a je hkrati glavni krivec za utrditev razmerja. Na trenutke bi se namreč najrajši pokončala, spet drugič drug brez drugega ne moreta preživeti. Na koncu se ta konstantna »nevihta« med glavnima likoma razsvetli in nad razmerjem posije sonce. Prizor, ko drug drugemu obvezujeta opekline, nastale med prepirom, odraža nebeško nežnost.
Genialnost Cvitkoviča je ideja. Tako kot v filmu Od groba do groba (2005), kjer glavnega lika pokopljejo skupaj z njegovim avtom, se v Ljubezni na strehi sveta ta ideja pokaže z zadnjim kadrom, ko se kamera oddalji od hiške, v kateri živita Viktor in Ana. Hiška je namreč postavljena na strehi bloka sredi urbanega naselja, posejanega s stolpnicami.
 


 
»Kdaj se pa ti misliš spremeniti?!«
 
Ti me nosiš (Ti mene nosiš), Ivona Juka, 2015
 
Domen Lušin
 
Hrvaška avtorica Ivona Juka v filmu mojstrsko predstavi 3 pretresljive, žalostne zgodbe, ki jih spretno preplete. Vsaka zgodba pripoveduje o tragediji posamezne osebe ali družine. Film spremlja tri ženske, ki se ukvarjajo s snemanjem ljubezenske nadaljevanke. Ena od njih je režiserka, druga je maskerka, tretja producentka. Režiserka Ives ima veliko dela, dodatno breme
je še skrb za njenega starega očeta, ki se sooča z Alzheimerjevo boleznijo. Tako je mlada režiserka na robu živčnega zloma, ampak ne zato, ker ga mora iskati po mestu, negovati poskrbeti, da je na varnem. Vse počne zato, ker se težko sooči z dejstvom, da bo kmalu izbrisana iz njegovih spominov. Njuna vez je močna, hči ne bi mogla živeti brez očeta, on pa ne bi mogel preživeti brez nje.
Naslednja zgodba prikazuje maskerko Lidijo, nervozno mati dveh hčerk, katerima ne dovoli videvanja z njunim očetom. Ker je predstavljena kot negativen lik, jo bistra in drzna hči Dora in mož, ki svoja dejanja obžaluje, popolnoma zasenčita. Hči ima velike sanje, želi postati trenerka kluba NK Dinamo, zato tudi sama veliko časa preživi ob videih z monologi trenerja, ki jih nato naduto prenaša na prijateljice. V njenem otroškem življenju ji manjka očetovska stran. Njen oče Vedran je velik ljubitelj pijače in drog, vendar se zaradi svojih hčera želi spremeniti. Tako kot v prvi zgodbi tudi tukaj hči ne more brez očeta, on pa ne brez nje. Predstavljen pa je nov pogled na družinsko ljubezen, ki je prav tako nerazdružljiva in lepa. Zgodba se konča s prizorom, ko zatežena žena odžene moža, hčerki pa skrivaj zbežita skupaj z očetom, saj z njim se počutita srečni.
Tretja zgodba se ovija okoli noseče producentke Nataše. Poročena je z nezvestim možem (ki jo vara z Lidijo iz prejšnje zgodbe) in njuna zveza je na robu prepada. Edina stvar, s katero se ubada, je njen otrok. Nataša je žalostna in neodločna ženska, a ko izve, da ima tumor na možganih in da bo kmalu umrla, se prične spreminjati. Kmalu se začne odvijati ljubezenska vez med njo in sinom njenega moža, ki ga ima z neko drugo žensko. Ko Nataša zve, da jo je varal z Lidijo, se odloči prepustiti celotno imetje njegovemu sinu, sama pa da odpoved v službi in odide.
Vse tri zgodbe izhajajo iz nuje, da potrebujemo sočloveka.
 


 
Taksist
 
Dva Ena, Peter Bratuša, 2015
 
Anja Banko in Katarina Aneja Cvetko
 
Taksisti vsakodnevno bežno spoznavajo različne življenjske zgodbe strank, vendar se jih le redke zares dotaknejo. V filmu Dva Ena režiserja Petra Bratuše spremljamo Aleša, bivšega lastnika pomembnega podjetja, danes taksista. V dolgih kadrih, ki jih spremlja božična glasba, je predstavljen Alešev delovni dan v času božiča. Zadnja stranka tistega večera je starejša gospa, ki si želi še zadnjič pred odhodom v hospic obuditi in zbrati spomine na Ljubljano in lastno preteklost.
Med vožnjo se skozi ženskine pripovedi lika zbližata, kljub temu da imata drugačen pogled na življenje – on negativnega, ona pozitivnega. Zdi se, da so besede samo ozadje, saj je v ospredju njun odnos, ki se poglablja z vsako naslednjo postajo njune poti. To je še posebej poudarjeno v osrednjem prizoru na nebotičniku, ko ji taksist pove svojo zgodbo. Ta ni prikazana z glasom, ampak s tišino in kretnjami.
Ker je to gospejina zadnja noč, ki jo bo svobodno preživela v Ljubljani, želi v njej najti nekaj pozitivnega, kar prenese tudi na negativno naravnanega Aleša. Čas, ki ga preživita skupaj, spremeni Aleševo pesimistično dojemanje sveta, saj zaključi delovni dan s pozitivno mislijo.
Čustveno zbližanje je predstavljeno v prepletu tišine, glasbe in neslišnega pogovora, ki naključno srečanje spremeni v pomembno življenjsko izkušnjo, ki zaznamuje oba.
 


 
Odsotna bližina
 
Tujca, Vid Hanjšek, 2014
 
Bor Sitar
 
Film Tujca režiserja Vida Hajnška se dogaja v Mariboru v času, ko mladi protestirajo proti mariborskemu županu in drugim domnevno nepoštenim politikom. A to je v filmu le postranska zgodba; v središču je odnos med očetom in sinom Majem, ki se znajdeta na nasprotnih straneh družbe. Ko oče svojega svobodomiselnega in uporniškega sina vidi na televiziji, kako žge plakat župana, ga jezen vrže na cesto. Politične spremembe povzročijo, da oče čez nekaj časa obišče sina. Vendar je razpoka med njima sedaj prevelika, da bi jo lahko zapolnila. V filmu je odlično prikazana paleta čustev in zamer v družini, ki so posebej danes del našega vsakdana. Kot v vsaki družini si Majev oče želi, da bi bil sin uspešen, kar Maj po očetovih merilih gotovo ni. Očetu očita, da mu ni nikoli nudil ljubezni, česar zaradi svojega ozko materialističnega pogleda na svet oče ne more razumeti. Ključne trenutke filma pospremi energična glasba, ki poudarja napetost med očetom in sinom, odlična je predvsem spremljava na bobnih. Čeprav se zdi, da bi se zaradi lepih skupnih spominov lahko zbližala, ti niso dovolj, da si oče in sin ne bi ostala tujca, saj oče znova odide brez besed.
 


 
Toplo-hladno pozimi
 
Impormptu, Sonja Prosenc, 2015
 
Jan Krevatin
 
Impromptu se začne s koncem, ki vzpostavi nestrpno pričakovanje razlage le – tega. Film pripoveduje tragično zgodbo, polno skrivnosti. Filmska govorica je popolna.
Neveden oče, čustvena mati, njen hladni ljubimec, s katerim ima otroka. Ta dolgolasi fant, ki misli, da je njegov oče mož njegove matere, se na platnu pojavi le za nekaj sekund. A vseeno deluje kot osrednji lik zgodbe, v katerem je prevladala hladnost, podobna njegovemu biološkemu očetu, saj se njuna karakterja ujemata.
Osrednja lika, mati in njen nekdanji ljubimec, s katerim se srečata po dvanajstih letih. Mater skrbi za otroka, medtem ko moški ne pokaže nobenega zanimanja. Hladnost in toplina se v filmu »izražati« tudi dobesedno, saj so vsi eksterieri zasneženi ali megleni, notranji prostori, pa skupaj z ženskim karakterjem delujejo topli, k čemur pripomore tudi dovršena fotografija.

 
 
 

Mentorici sta Maja Krajnc, odg. urednica revije KINO! in izvajalka pedagoškega programa Kino-katedra za srednješolce v Slovenski kinoteki in Anja Banko, asistentka.